Ob 7.00 smo pristali v Colombu. Končno na Šrilanki! Na letališču sva zamenjala del denarja v Šrilanške rupije. Malce sva bila presenečena, saj je bil valutni tečaj postavljen na 148 Rs za 1€, kljub temu, da je vodič (izdan januarja 2015!) podal informacijo o tečaju 174 Rs za 1€. Kar nekaj časa sva se odločala, če bova denar sploh zamenjala, saj nisva želela nasesti oderuškim prevaram že prvih nekaj minut po prihodu. Kljub temu sva zamenjala 50€, saj sva potrebovala lokalen denar za prevoz do mesta in hrano, saj že kar nekaj ur nisva jedla.
Na Šrilanki je lokalen prevoz z avtobusi zagotovo najcenejša opcija, vendar človek nikoli ne ve, ali bo pravi avtobus ustavil, še težje pa je ugotoviti, kateri je pravi. Zato se za krajše prevoze uporablja taksije, ki izgledajo kot manjši tricikli, imenovani tuk tuk ali rikša.
Iskanje najinega prvega tuk tuka takoj po prihodu je bilo kar malce nadležno, saj človek sploh nima občutka za ceno. Še hujše pa je dejstvo, da vozniki na letališču zahtevajo praktično še enkrat več za določeno razdaljo v primerjavi z ostalimi kraji po državi. Iz začetnih 1400 Rs (okrog 10 €) sva uspela ceno zbiti na 800 Rs - ob tem naj seveda omenim, da sva prehodila celotno parkirišče pred letališčem in ogovorila kakšnih 10 tuk tuk voznikov (oziroma oni naju :D).
V mestu Negombo sva našla prvo tržnico s svežim sadjem, mmmm kakšne banane! Neprimerljivo okusnejše kot v Evropi. Tudi tiste najbolj rumene s pikicami imajo v sebi okus kislosti, ki čudovito uravnoteži slast zrelega sadeža.
Izložba na ulici v Negombu. Second hand stvari so še vedno uporabne.
Sonce je počasi postajalo vedno močnejše, zato sva se odločila kar kmalu poiskati avtobus za Anuradhapuro. Bila sva praktično edina turista v celem mestu, kar naju je precej presenetilo, glede na množično oglaševanje Šrilanke v zadnjih letih.
''Hellooo!'' na vsakem koraku.
Po prašni cesti je pridrvel tipično rdeč avtobus, voznik je naložil najine velike nahrbtnike v mini prtljažnik in vkrcala sva se na solidno vzdrževano vozilo ter zavzela sedeža v zadnji vrsti. Sledila je najbolj vratolomna vožnja z avtobusom v mojem življenju - izjemno potratni pospeški, nenadno zaviranje, glasno trobljenje vsakih 20 sekund, premetavanje po luknjasti cesti, prehitevanje ostalih avtobusov, vožnja "trije v štric", glasna lokalna glasba, odprta okna ter vrata skozi celotno vožnjo,.. Pot je bila pravzaprav dolga le okrog 170 kilometrov, vendar smo zaradi vožnje po regionalni cesti napredovali precej počasi in do cilja potrebovali debele štiri ure. Mimogrede, v celotni državi obstaja le 120 km dolg odsek avtoceste, ki so ga dokončali šele leta 2011. Kljub temu naju dolga vožnja ni motila, saj sva se povsem vživela v dogajanje!
Tole pa je true love!
Avtobus se je z vsako postajo bolj polnil in ugotovila sva, da sva zavzela strateško najboljšo pozicijo pri oknu, kjer za razliko od osrednjega dela s stojišči ni bilo toliko gneče. Po treh urah smo naredili krajši postanek, ustavili smo se ob neki gostilni. Lokalci so urno poskakali z avtobusa, naročili svoj rice&curry ter pločevinko priljubljene pijače Pepsi.
Postava tipičnega starejšega moškega, ki le v redkih primerih presega 50 kg.
Postanek.
Gneča na avtobusu.
Ko se nama je zdelo, da se avtobus počasi polni in da bi bilo pametno sesti nazaj ter počakati voznika, sva se vkrcala. Po kakšnih dvajsetih sekundah smo že speljali in zamudniki so morali teči za avtobusom. Voznik se ni preveč oziral nanje, tako da so se komaj povzpeli na premikajoče se vozilo.
Tipična vožnja z odprtimi vrati, ki jih zaprejo le med močnim dežjem.
V Anuradhapuri naju je pobral tuk tuk in odpeljal do "poceni in udobne" sobe. Glede na pretekle izkušnje ostalih popotnikov soba niti ni bila tako poceni (2000 Rs), poleg tega je bila v precej slabem stanju. Želela sva, da naju odpelje drugam, kjer je bila situacija praktično enaka. Ko sva ugotovila, da nama voznik ni v nobeno pomoč pri iskanju prenočišča, sva ga odslovila. Sama sva v okolici kmalu našla solidno sobo za 1500 Rs, kljub voznikovim zagotovilom, da daleč naokoli ni nobenih drugih sob.
Nato sva si ogledala mesto in v neki trgovini spoznala simpatičnega lokalnega voznika, s katerim sva sklenila cenovno izjemno ugoden dogovor; naslednji dan naju bo peljal po mestu, razkazal nama bo glavno znamenitost Sacred city, za nameček pa je v ceno vključil tudi vse vstopnine in napitnine. Zadovoljna sva se odpravila na najin prvi rice&curry na Šrilanki, ki nama je kar pošteno ''spucal'' nosne kanale. Hrana je bila res okusna, meni pa so bile še posebej pri srcu ogromne porcije.
Riževa polja v Anuradhapuri.
Opice na vsakem koraku.
Prvi kokosov oreh, božanski! Fun fact: cena za okrog 8 decilitrov kokosove vode stane 30 centov. V Sloveniji stanejo 3 decilitri več kot 2 €. Sipaaaaaj!
Vrnila sva se do guesthousa, kjer sem v kopalnici med tušuranjem ugotovil, da imam družbo, podrobnosti so na spodnji sliki. :D Ob pomoči stropnega ventilatorja, ki je vsaj malo ublažil vpliv vlažnega in toplega zraka, sva kmalu zaspala. Tudi ponoči nisva imela miru, saj sva v sobi slišala nekakšne zvoke, katerih vzrok nama še vedno ni znan.
Gekoti v kopalnici.
.JPG)
