Šrilanka 3. dan: Muscat-Colombo-Anuradhapura

Sobota, 7.2.2015

Ob 7.00 smo pristali v Colombu. Končno na Šrilanki! Na letališču sva zamenjala del denarja v Šrilanške rupije. Malce sva bila presenečena, saj je bil valutni tečaj postavljen na 148 Rs za 1€, kljub temu, da je vodič (izdan januarja 2015!) podal informacijo o tečaju 174 Rs za 1€. Kar nekaj časa sva se odločala, če bova denar sploh zamenjala, saj nisva želela nasesti oderuškim prevaram že prvih nekaj minut po prihodu. Kljub temu sva zamenjala 50€, saj sva potrebovala lokalen denar za prevoz do mesta in hrano, saj že kar nekaj ur nisva jedla. 

Na Šrilanki je lokalen prevoz z avtobusi zagotovo najcenejša opcija, vendar človek nikoli ne ve, ali bo pravi avtobus ustavil, še težje pa je ugotoviti, kateri je pravi. Zato se za krajše prevoze uporablja taksije, ki izgledajo kot manjši tricikli, imenovani tuk tuk ali rikša. 

Iskanje najinega prvega tuk tuka takoj po prihodu je bilo kar malce nadležno, saj človek sploh nima občutka za ceno. Še hujše pa je dejstvo, da vozniki na letališču zahtevajo praktično še enkrat več za določeno razdaljo v primerjavi z ostalimi kraji po državi. Iz začetnih 1400 Rs (okrog 10 €) sva uspela ceno zbiti na 800 Rs - ob tem naj seveda omenim, da sva prehodila celotno parkirišče pred letališčem in ogovorila kakšnih 10 tuk tuk voznikov (oziroma oni naju :D). 

V mestu Negombo sva našla prvo tržnico s svežim sadjem, mmmm kakšne banane! Neprimerljivo okusnejše kot v Evropi. Tudi tiste najbolj rumene s pikicami imajo v sebi okus kislosti, ki čudovito uravnoteži slast zrelega sadeža. 

Izložba na ulici v Negombu. Second hand stvari so še vedno uporabne.

Sonce je počasi postajalo vedno močnejše, zato sva se odločila kar kmalu poiskati avtobus za Anuradhapuro. Bila sva praktično edina turista v celem mestu, kar naju je precej presenetilo, glede na množično oglaševanje Šrilanke v zadnjih letih. 

 

''Hellooo!'' na vsakem koraku.

Po prašni cesti je pridrvel tipično rdeč avtobus, voznik je naložil najine velike nahrbtnike v mini prtljažnik in vkrcala sva se na solidno vzdrževano vozilo ter zavzela sedeža v zadnji vrsti. Sledila je najbolj vratolomna vožnja z avtobusom v mojem življenju - izjemno potratni pospeški, nenadno zaviranje, glasno trobljenje vsakih 20 sekund, premetavanje po luknjasti cesti, prehitevanje ostalih avtobusov, vožnja "trije v štric", glasna lokalna glasba, odprta okna ter vrata skozi celotno vožnjo,.. Pot je bila pravzaprav dolga le okrog 170 kilometrov, vendar smo zaradi vožnje po regionalni cesti napredovali precej počasi in do cilja potrebovali debele štiri ure. Mimogrede, v celotni državi obstaja le 120 km dolg odsek avtoceste, ki so ga dokončali šele leta 2011. Kljub temu naju dolga vožnja ni motila, saj sva se povsem vživela v dogajanje!

Tole pa je true love!

 

Avtobus se je z vsako postajo bolj polnil in ugotovila sva, da sva zavzela strateško najboljšo pozicijo pri oknu, kjer za razliko od osrednjega dela s stojišči ni bilo toliko gneče. Po treh urah smo naredili krajši postanek, ustavili smo se ob neki gostilni. Lokalci so urno poskakali z avtobusa, naročili svoj rice&curry ter pločevinko priljubljene pijače Pepsi. 

 

 Postava tipičnega starejšega moškega, ki le v redkih primerih presega 50 kg.

Postanek.

 Gneča na avtobusu.

 

Ko se nama je zdelo, da se avtobus počasi polni in da bi bilo pametno sesti nazaj ter počakati voznika, sva se vkrcala. Po kakšnih dvajsetih sekundah smo že speljali in zamudniki so morali teči za avtobusom. Voznik se ni preveč oziral nanje, tako da so se komaj povzpeli na premikajoče se vozilo.

 Tipična vožnja z odprtimi vrati, ki jih zaprejo le med močnim dežjem.

 

V Anuradhapuri naju je pobral tuk tuk in odpeljal do "poceni in udobne" sobe. Glede na pretekle izkušnje ostalih popotnikov soba niti ni bila tako poceni (2000 Rs), poleg tega je bila v precej slabem stanju. Želela sva, da naju odpelje drugam, kjer je bila situacija praktično enaka. Ko sva ugotovila, da nama voznik ni v nobeno pomoč pri iskanju prenočišča, sva ga odslovila. Sama sva v okolici kmalu našla solidno sobo za 1500 Rs, kljub voznikovim zagotovilom, da daleč naokoli ni nobenih drugih sob.

Nato sva si ogledala mesto in v neki trgovini spoznala simpatičnega lokalnega voznika, s katerim sva sklenila cenovno izjemno ugoden dogovor; naslednji dan naju bo peljal po mestu, razkazal nama bo glavno znamenitost Sacred city, za nameček pa je v ceno vključil tudi vse vstopnine in napitnine. Zadovoljna sva se odpravila na najin prvi rice&curry na Šrilanki, ki nama je kar pošteno ''spucal'' nosne kanale. Hrana je bila res okusna, meni pa so bile še posebej pri srcu ogromne porcije.

 

 Riževa polja v Anuradhapuri.

 Opice na vsakem koraku.

Prvi kokosov oreh, božanski! Fun fact: cena za okrog 8 decilitrov kokosove vode stane 30 centov. V Sloveniji stanejo 3 decilitri več kot 2 €. Sipaaaaaj!

 

Vrnila sva se do guesthousa, kjer sem v kopalnici med tušuranjem ugotovil, da imam družbo, podrobnosti so na spodnji sliki. :D Ob pomoči stropnega ventilatorja, ki je vsaj malo ublažil vpliv vlažnega in toplega zraka, sva kmalu zaspala. Tudi ponoči nisva imela miru, saj sva v sobi slišala nekakšne zvoke, katerih vzrok nama še vedno ni znan. 

 

Gekoti v kopalnici.

Šrilanka 2. dan: Milano-Muscat

Petek, 6.2.2015

 Gorato zaledje Omana

V glavnem mestu Omana, Muscatu Al Seeb smo pristali okrog 10.00 dopoldne, kar je tri ure kasneje, kot je bilo prvotno načrtovano. Nekateri izmed potnikov so hiteli do transfernih okenc, saj so jih letala, ki so bila namenjena na njihove končne destinacije (Bangok,..) počakala. Žal sva bila midva med tistimi, ki smo svoj let zamudili, saj je bilo letalo za Colombo že sredi Indijskega oceana. Nato se je začelo nestrpno čakanje na informacije o uri odhoda. Po nekaj dolgih minutah pogovora v arabščini med uslužbenci družbe Oman Air smo izvedeli naslednje: naslednji let za Colombo je na urniku ob 1h. Zjutraj. Naslednji dan. 

Moram priznati, da sva postala kar malce nejevoljna, saj sva pravkar izgubila en dan dogodivščin na Šrilanki. Začela sva tehtati dejstva, poizkušala iz te ''kisle situacije'' narediti okusno limonado ter prišla do zaključka da bova čim bolje izkoristila dan v Omanu. 

S kombijem smo se odpeljali v mesto Muscat in naj omenim, da nismo upoštevali nobenih varnostnih omejitev hitrosti. Ko smo drveli po gladki avtocesti sem z velikim zanimanjem opazoval okolico, ki je švigala mimo. Moram reči, da me je Oman res navdušil, toliko prečudovitih arhitekturnih biserov na kupu človeka res ne more pustiti ravnodušnega. Bogato okrašene stavbe so estetsko izredno dovršene, moderni motivi na obličjih zgradb pa se okusno skladajo s tradicionalnimi. Ogromno je tudi del v nastanku, saj z nafto bogatemu sultanatu denarja resnično ne primanjkuje. Ogromno je tudi poslovnih stavb največjih svetovnih družb, ki so svoje delovanje razširile tudi na finančno perspektiven arabski konec sveta.

 Ena izmed veličastnih mošej na poti do hotela.

Omanska banka.

Po prihodu v center mesta so nas namestili v presenetljivo lep hotel ter pogostili z že tako dolgo pričakovanim kosilom. Izbire je bilo kar nekaj, tako da sva prepustila raziskovanju orientalskih okusov ter se na koncu tudi do sitega najedla.

 Hrana je bila presenetljivo pekoča.

 Soba, kjer nočitev stane okrog 110$. Tokrat sultan časti.

Po okusni pojedini sva se odpravila na krajši ogled mesta v razcvetu, ki je izredno urejeno ter čisto. Prišla sva do plaže, kjer sva preživela preostanek dneva. Voda je bila prijetno topla in poležavanje na soncu v pozno popoldanskih urah je bilo pravi užitek. 

 Mošeja v središču mesta.

 Le nekaj izmed številnih veličastnih stavb.

 Cheesy večerni sprehod po plaži, ki je zaradi bližine mednarodnih ambasad dobro varovana - temu pričajo odtisi policijskih vozil.

 Zahod.

Ko sva se vrnila v hotel, je bil že čas za novo kulinarično izkušnjo, ki prav tako ni razočarala. Ker nama je preostalo le še nekaj ur koriščenja udobne sobe s hitrim internetom na sultanov račun, sva naredila malo bolj podroben plan za prihodnjih nekaj dni, nato pa se še malo spočila, saj nas je ob 00.30 uri zjutraj avtobus spet odpeljal na letališče.

Večerja kot se šika.

Ko sva se vrnila v hotel, je bil že čas za novo kulinarično izkušnjo, ki prav tako ni razočarala. Ker nama je preostalo le še nekaj ur koriščenja udobne sobe s hitrim internetom na sultanov račun, sva naredila malo bolj podroben plan za prihodnjih nekaj dni, nato pa se še malo spočila, saj nas je ob 00.30 uri zjutraj avtobus spet odpeljal na letališče.

Če povzamem, je bil nepredviden postanek v Omanu pravzaprav zelo dobrodošla izkušnja, poleg tega nisva tisti dan zapravila niti evra, kar je spominu na to čudovito državo pustilo še slajši priokus.

Šrilanka 1. dan: Ljubljana-Trst-Milano

Četrtek, 5.2.2015

Zjutraj sem se prebudil v zasneženo jutro. Ker sem vedel, da je pred mano precej dolg dan vožnje, sem sklenil, da moram porabiti odvečno energijo ter se odpravil na krajši jutranji tek po zasneženi vasi. Ko sem še malce zasanjan tekal med snežinkami, si nisem mogel predstavljati, da bom že čez nekaj ur v popolnoma drugem okolju. Zdi se mi res fascinantno, da lahko v le nekaj urah prepotujemo tako ogromne razdalje in iz ledene zime lahko stopimo v objem toplega tropskega zraka. Moram pa priznati, da sem res že težko pričakoval dogodivščine ter predvsem blagodejen občutek sončnih žarkov na svoji koži...

V dopoldanskih urah so naju s sestro Anjo starši odpeljali do Trsta, kjer smo se poslovili in vkrcala sva se na vlak do Milana. Vožnja je bila precej umirjena in udobna, tako da sva hitro prispela do glavne postaje v Milanu. Ker sva imela še štiri ure do leta, sva želela še na krajši ogled mesta, vendar sva idejo o pešačenju s težkimi nahrbtniki na ramenih po dežju kmalu opustila. 

 Trst - pripravljena na odhod

 Oglasna kampanja na glavni avtobusni postaji v Milanu

Utrinek mesta v večernih urah

Vkrcala sva se na avtobus do letališča Milano Malpensa. Potem, ko sva oddala prtljago, opravila vse uradne dolžnosti in varnostne preglede, smo se končno vkrcali na letalo ter v pričakovanju odhoda namestili na sedeže. Ob 22.00, ko je bil čas vzleta, smo potniki po zvočniku prejeli prvo sporočilo v tisti noči: »Zaradi obilnega sneženja ter ledu, ki se nabira na letalu, bomo vzleteli s 15-minutno zamudo.« Po petnajstih minutah je sledila podobna novica, tokrat so nas obvestili o 30-minutni zamudi. Zadeva se je ponavljala vse tja do druge ure zjutraj, ko smo že malce nejevoljni končno dobili dovoljenje za vzlet in se s štiriurno zamudo opravili prosti letališču v prestolnici Omana, od koder naj bi nadaljevali let do Colomba.

Makaroni v obliki magnetkov. Welcome to Italy.

 Oman Air se kar lepo trudi za udoben let. Edino hrana je (vsaj zame) komaj prebavljiva..

 Pilot raje ni tvegal s preletom Sirije in Iraka.